Obalno zavetišče se nahaja v Dvorih pri Sv. Antonu, lučaj od Kopra. V osrčju istrskega zaledja in v objemu gozdov imajo zavetiške živali na voljo veliko miru in sprehajalne površine, v času obiskov pa so dobrodošli tudi obiskovalci, prostovoljci in sprehajalci psov. Kužki se namreč močno veselijo sprehajalnih uric, muce pa crkljanja.
OBALNO ZAVETIŠČE
Največ živali sprejmejo v poletnih mesecih. »Takrat je vselej veliko izgubljenih psičkov in predvsem zapuščenih mačjih mladičkov,« pravi Elen Pejič, vodja Obalnega zavetišča. V toplejših mesecih so toliko bolj veseli dodatne pomoči, kot so denimo sprehajalci zavetiških psov. Pomagamo lahko tudi z različnimi donacijami hrane ali starih odej, brisač, vzglavnikov, manjših vzmetnic in podobno. »Veliko ljudi po smrti svojih ljubljenčkov podari rabljeno opremo, kot so povodci, igrače, praskalniki, boksi in podobno,« dodaja.
Ljudem, ki pa želijo posvojiti žival iz zavetišča, svetujejo, da se dobro pozanimajo o odgovornostih, ki jih prinaša lastništvo. »Ravno zdaj se dogaja, da imajo ljudje precej časa in se na hitro odločijo za družbo živali. Mi smo pri tem zelo previdni in vse še dodatno opozorimo, da se lahko kmalu vrnemo v ritem življenja, ki smo ga poznali, in bo časa naenkrat pričelo primanjkovati,« pojasnjuje Elen Pejič.
OSKRBNICA SARA
»Delo oskrbnika v zavetišču je zelo lepo, na trenutke pa tudi naporno. Vse živali dnevno hranimo, negujemo, sprehajamo, čistimo njihove prostore in jih po potrebi zdravimo. V našem zavetišču namenjamo zelo veliko pozornosti in časa tudi sami socializaciji ter vzgoji živali. Veliko jih žal pride iz okolij, v katerih niso ravno uživali, zato so lahko ti postopki precej dolgotrajni. Poleg dela z živalmi je ogromno tudi terenskega dela in reševanja problematike zapuščenih živali na Obali. Zelo pomembno se mi zdi, da ima oseba s takšnim poklicem dejansko rada živali in ji je za njih mar. Potrebno je tudi pozabiti na čas in ostati v zavetišču dlje. Delo oskrbnika ni samo služba, ampak način življenja, saj osebno življenje velikokrat prilagajamo našim oskrbovancem. Nenazadnje smo vse, ki smo tukaj trenutno zaposlene, tudi že posvojile pse in mačke iz našega zavetišča, tudi takšne manj zaželene, stare in divje.«
MUCEK PREDATOR
Mucek Predator je prišel v zavetišče ob koncu leta 2019. Po napadu psa je imel hudo poškodovano zadnjo levo tačko. Kljub temu, da je bil divji, prostoživeč mucek, smo se brez zadržkov odločili vztrajati in mu nuditi vso potrebno zdravljenje. Po operaciji je sledilo nekaj dolgih tednov previjanja, obvezovanja in ljubezni. Izšlo se je in Predator je danes zelo ljubeč ter cartljiv mucek. Najrajši spi v naročju in glasno prede, zato tudi takšno ime. S psički se ne razume, z muckami pa odlično. V zavetišču ima tudi najboljšega prijatelja Gipsyja, zato si zelo želimo, da bi odšla v skupen dom. Ni pretirano aktiven mucek, dovolj mu je že kratek sprehod okrog zavetišča.
PSIČKA MILA
Psička Mila je v zavetišču že pet let. K nam je prišla januarja 2016, ko se je sama in breja sprehajala po vasici Marezige v okolici Kopra. Kmalu je skotila kar sedem mladičkov. Skupaj z enim izmed njih smo ji uspeli poiskati nov dom, a se je kmalu vrnila, saj je bila zelo divja in je vztrajno bežala. Ima precej poseben značaj – je zelo ljubeča in cartljiva psička, a hkrati precej divja in energična. Do neznancev je sprva plašna in nanje rada zalaja. S časom se prilagodi, k temu pripomorejo predvsem priboljški. Zelo radi bi ji poiskali nov dom in lastnike, ki ji bodo posvetili dovolj časa. Ne želimo si namreč, da bi bila Mila osem ali več ur sama doma.