ZAVETIŠČE MAČJA HIŠA

Mačja hiša v Celju je posebna hiša, v kateri živijo zapuščene muce. Zanje skrbijo zagnani in dobrosrčni ljubitelji teh kosmatih živalic, ki sodelujejo s strokovnjaki iz veterinarskega in živalovarstvenega področja.

V Mačji hiši si prizadevajo za zmanjševanje števila zavrženih in prostoživečih mačk, zato so odprli lastno veterinarsko ambulanto. V njej mucam nudijo zdravstveno oskrbo ter jih sterilizirajo in kastrirajo, kar je edina rešitev za zmanjšanje števila brezdomnih mačk. Od registracije v začetku leta 2014 do konca leta 2020 so v oskrbo sprejeli 3.649 mačjih prijateljic.

Pomembna je sterilizacija in kastracija

»Skrb za nikogaršnje mačke je odgovornost vseh nas,« razloži Anja Ivakič, prostovoljka iz Mačje hiše. Najprej pa je treba preveriti, ali ima kosmatinka, ki jo srečamo zunaj, že svojega skrbnika. Prostoživeče mačke so vesele ljudi, ki vsak dan poskrbijo, da niso lačne in žejne. »Opozorili pa bi radi, da hranjenje prostoživečih muc ni dovolj, saj meseci hitro minejo in muca, ki ste ji jeseni iz usmiljenja začeli nastavljati posodico z briketi, spomladi s seboj pripelje mladiče, zato je pomembno, da kontaktirate zavetišče in se z njimi dogovorite za sterilizacijo oz. kastracijo,« nadaljuje Anja Ivakič.
Sterilizacijo in kastracijo omogočajo tudi vsem socialno šibkim skrbnikom, ki sami ne zmorejo kriti stroška posega, zato so na 10. obletnico Mačje hiše zagnali projekt Sarabi. Poseg izvajajo v veterinarskih ambulantah v Ljubljani in Kopru, kjer poleg sterilizacije oz. kastracije, mačko pregledajo, razparazitijo, čipirajo, vpišejo v register in ji izdajo tudi potni list. Pogoj za vključitev v program je, da se sterilizirajo in kastrirajo vse mačke skrbnika, kar pomeni, da število mačk na skrbnika ni omejeno. »Vse zainteresirane za vključitev v projekt vabimo, da nam pišejo na info@macjahisa.si,« pravi Anja Ivakič.

Odločitev za posvojitev mačke naj ne bo nikoli impulzivna

Svojim kosmatim varovankam nudijo topel dom, dokler ne najdejo idealne družine. Za muce iščejo domove, v katere bodo sprejete kot družinski člani in kjer jim bo na voljo kakovostna hrana ter primerna veterinarska oskrba. »Trudimo se, da mačkam najdemo domove in ljudi, ki ustrezajo njihovim karakterjem in potrebam,« pravi Anja Ivakič. »Ko v svoj dom sprejmemo mačko, se moramo zavedati, da je to družinski član, ki bo ob dobri oskrbi in z nekaj sreče z nami tudi 20 let. Razmislimo, če je radovedna kosmatinka sploh združljiva z našim življenjskim slogom in bodimo do sebe iskreni, če smo pripravljeni v vsakdanjik vpeljati spremembe, ki so potrebne za to, da se bo muca z nami dobro počutila,« dodaja.

Želja otroka ne sme biti edini motiv za posvojitev mačke

Priporočljivo je, da so otroci že pred posvojitvijo v stiku z mačkami, da se pokažejo morebitne alergije. Pomembno je tudi, da izberemo zavetišče, ki pozna mačke in nam bo pomagalo izbrati ustrezno prijateljico. »Vsekakor priporočamo posvojitve v paru, saj ljudje kljub vsej ljubezni in skrbi mačkam ne moremo nuditi vsega, kar razvijejo v odnosu z drugo mačko,« pojasnjuje Anja Ivakič.

 

 

Alt

DOLI

Doli je zelenooka gospodična, stara osem let in tri mesece. V Mačjo hišo je prispela pred približno sedmimi leti, ko so jo opazili stanovalci blokov v Hrastniku. Ob sprejemu je imela nekaj resnih zdravstvenih težav, danes pa je zdrava, zadovoljna in navihana muca, ki uživa v igri in crkljanju. Želi si v dom, v katerem bo edina mačka, saj ji družba drugih muck ne odgovarja preveč. Obožuje igro s plišastimi miškami in žogicami, ki jih lovi, njena najljubša hrana pa je tuna.

Alt

PROSTOVOLJKA MANCA ZORKO

Mačja hiša je ob vikendih Mancin drugi dom. »Mislim, da teče že peto leto, odkar sem prvič, najprej kot študentka, kasneje kot prostovoljka, prestopila prag našega ljubega zavetišča. Svoj prosti čas med vikendi z veseljem preživljam v Mačji hiši iz več razlogov. Eden izmed njih je zagotovo ljubezen do živali oz. muckov, hkrati pa tudi to, da s tem vsaj malo pripomorem k reševanju problematike zapuščenih muckov v Sloveniji. Tretji razlog pa je bolj sebične narave, če se malo pohecam, saj v resnici ti naši mačji varovanci včasih bolj pomagajo meni, kakor jaz njim, predvsem zato, ker me njihova družba osrečuje, nasmeji in pomirja.«